Omemba: Katarina Kompan Erzar

»To so vojni otroci. Vsi ti ljudje so že doživeli čas, ko ničesar ne razumeš. V zraku je tesnoba, vsi, ki hodijo okoli tebe, so čudni in ničesar ne smeš.«

»To je zelo veliko siromašenje, sploh po tej plati, koliko, če čisto mehansko gledamo, njihovi možgani sploh še dobijo socialne stimulacije. Pri starostnikih vemo, da bolj kot so v stiku z ljudmi in v živem čustvenem odnosu, dlje časa bodo ohranili tudi mentalno gibkost.«

»Največja groza smrti ni to, da bomo umrli, vsak izmed nas bo. Največja groza je, da bi trpel in umrl sam, ne da bi kdor koli za to vedel.«